Kaj je eskimski paradoks? Jejo samo meso in maščobe, a nimajo težav s srcem

Eskimi oziroma Inuiti živijo na ogromnem območju od Grenlandije in Labradorja na vzhodu do Beringovega morja in sibirskih obal na zahodu ter nekaterih arktičnih otokih, kot sta Viktorija in Baff. V teh ledenih delih planeta, kjer ni dovolj svežega sadja in zelenjave, prehrana temelji na beljakovinah in maščobah.

Tradicionalna eskimska prehrana, ki so jo oblikovale nizke temperature, ostra pokrajina in dolge zime, skoraj ni vsebovala rastlinske hrane, kmetijskih ali mlečnih izdelkov in je imela nenavadno malo ogljikovih hidratov. Že od antičnih časov so se ljudje tam preživljali predvsem s tem, kar so lovili ali ribarili.

Nekateri načini, kako so zagotovili obroke zelenja, so zanimivi. Eskimi iz notranjosti so izkoriščali severne jelene (karibuje), ki so se prehranjevali z mahom, lišaji in rastlinami, sicer pretrdimi za človeško prebavo. Punkufer.hr piše, da naj bi uživali na pol prebavljeno rastlinsko maso iz želodcev karibujev. Ljudje na obali pa so se zanašali na vire iz morja.

Takšna prehrana ni podobna uravnoteženi prehrani, ki jo uživa večina ljudi. Kako so torej Eskimi preživeli s "skromnim" jedilnikom, brez ogljikovih hidratov, kar strokovnjaki imenujejo eskimski paradoks?

Biokemik in strokovnjak za eskimsko prehrano Harold Depper je povedal, da za telo ni nujnih živil – obstajajo le esencialna hranila. In ljudje jih lahko pridobijo iz različnih in pogosto presenetljivih virov, piše Punkufer.hr.

Kako do vitaminov?

Pri prehrani brez sadja in zelenjave bi lahko pričakovali resno pomanjkanje vitaminov, kot je vitamin A, ki je bistvenega pomena za vid in kosti. Topen je v maščobah in ga je v izobilju v oljih rib in drugih morskih živalih ter v drobovju, kot so jetra.

Ta osnovna živila vsebujejo tudi vitamin D, tudi ta je topen v maščobah, potreben za zdravje kosti. Ljudje, ki živijo v zmernih ali tropskih območjih, običajno dobijo vitamin D s sončenjem – kar med arktično zimo ni mogoče.

Namesto pomaranče - surova drobovina

Pridobivanje vitamina C iz eskimske prehrane je bilo dolgo časa skrivnost. Če ga ne zaužijemo dovolj, se lahko razvije bolezen skorbut, za katero so značilni krvavenje dlesni, slabokrvnost in zmanjšana odpornost proti okužbam.

Danes ga je mogoče zlahka dobiti skoraj povsod po svetu iz pomarančnega soka, citrusov in sveže zelenjave. Toda vitamin C hitro oksidira, zato ga je težko skladiščiti, kar je povzročalo težave ameriškim in evropskim mornarjem, ki so pluli proti polarnim krajem.

A domačini teh težav niso imeli, saj so uživali sveže ribe in meso živali, ki v jetrih same tvorijo vitamin C.

Nad njihovim načinom prehrane je bil navdušen raziskovalec Vilhjalmur Stefansson, zato je med letoma 1908 in 1918 jedel kot Eskim. Leta 1928 sta s kolegom, da bi "prepričala" skeptike, eno leto preživela pod zdravniškim nadzorom v bolnišnici Bellevue v New Yorku, kjer sta jedla različico eskimske prehrane. Jedla sta zrezke, kotlete, drobovje, kot so možgani in jetra, perutnino, ribe in maščobo.

"Če vsak dan jeste nekaj svežega mesa in ga ne prekuhate, boste iz tega vira dobili dovolj vitamina C, da se izognete skorbutu," je zaključil Stefansson. Po njegovih besedah tradicionalna inuitska prehrana to zagotavlja, še posebej drobovina – po možnosti surova.

Veliko beljakovin, malo ogljikovih hidratov

Tradicionalna prehrana Inuitov je bila bogata z beljakovinami in revna z ogljikovimi hidrati, zato so lahko imeli ljudje, ki so se zanašali le na beljakovine, povečana jetra. Vendar pa obstaja omejitev, koliko beljakovin lahko jetra predelajo: zaradi prevelikih količin lahko nastopi zastrupitev – slabost, driska, izčrpanost in smrt. Čeprav so se tisti, ki so jedli le pusto meso, prenajedali, so vseeno izgubljali kilograme.

Po navedbah profesorja prehrane Lorena Cordaina z univerze v Koloradu beljakovine ne morejo biti edini vir energije. Vsak, ki se prehranjuje z mesom z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, mora uživati ​​tudi maščobe.

Podobno je med poskusom opazil Stefannson. Ko je užival le pusto meso, se je slabo počutil, ko pa je v prehrano vključil maščobe, se je njegovo počutje izboljšalo, ena od posledic poskusa pa je bila izguba teže.

A niso vse maščobe enake. V tem je bistvo inuitskega paradoksa. V vaseh Nunavik v severnem Quebecu odrasli, starejši od 40 let, skoraj polovico kalorij zaužijejo s tradicionalno hrano in ne umrejo zaradi srčnih napadov tako pogosto kot ostali Kanadčani ali Američani.

Maščobe divjih živali oziroma tistih, ki živijo v naravnem okolju, so drugačne od maščob domačih in industrijsko rejenih živali.

Živali v zaprtih prostorih hranijo predvsem z žiti (ogljikovimi hidrati), zato imajo običajno veliko nasičenih maščob. Prav tako je večina industrijsko predelane hrane polna škodljivih maščob, te so prisotne tudi v pekovskih izdelkih in prigrizkih.

Nezdrave maščobe znižujejo dober holesterol (HDL) in zvišujejo slab holesterol (LDL) in trigliceride, kar povzroča srčno-žilne bolezni, saj spodbujajo kopičenje maščob na stenah arterij.

Živali, ki so v naravnem okolju, jedo tisto, kar jim namenja hrano, zato njihovo meso vsebuje bolj zdrave nenasičene maščobe. Uživali so tudi veliko rib, ki so bogate z omega-3 maščobnimi kislinami.